Supervizija vzgojiteljev v vrtcu: kako voditi kratke in koristne individualne razgovore s strokovnimi delavci

Večina ravnateljev vrtcev se z vzgojitelji pogovarja vsak dan, pa vendar mnogi vzgojitelji pravijo, da jih nihče zares ne vpraša, kako so. Pogovori potekajo na hodniku, ko starši prihajajo po otroke, ali sredi polne igralnice, in skoraj vedno se nanašajo na naslednjo nalogo, ne na človeka, ki jo opravlja.

Redni individualni razgovori (supervizija) zapolnijo to vrzel. Gre za kratek, vnaprej načrtovan pogovor ravnatelja ali vodje oddelka z enim vzgojiteljem vsakih nekaj tednov, v katerem se pogovorita o otrocih, o počutju vzgojitelja, o njegovem delu in o vsem, kar ga skrbi. Če jih vodite dobro, ti razgovori gradijo zaupanje, pomagajo pravočasno zaznati manjše težave in obdržati dobre vzgojitelje. Ta vodnik pokaže, kako voditi supervizijo, ki je kratka, redna in resnično koristna.

Kaj je supervizija zaposlenih (in kaj ni)

Supervizija je podporen, dvosmeren pogovor. Ni letni razgovor o uspešnosti, disciplinski pogovor ali hitro preverjanje „kako kaj gre“. Razlika je pomembna, saj bodo vzgojitelji odkrito spregovorili le, če vedo, da je to srečanje varen prostor za izražanje skrbi.

• Supervizija: redna, usmerjena v prihodnost, osredotočena na podporo, dobro počutje, otroke, za katere skrbi vzgojitelj, in njegov strokovni razvoj.
• Ocenjevanje delovne uspešnosti: enkrat ali dvakrat na leto, formalen pogled nazaj na cilje in rezultate.
• Strokovni aktiv ali sestanek kolektiva: celotna ekipa, skupne informacije in odločitve.

Če te oblike ločite, vsaka bolje deluje. Če se med supervizijo pokaže resna težava pri delu, jo zabeležite in zanjo dogovorite ločen sestanek.

Kako pogosto in kako dolgo

• Pogostost: vsakih štiri do šest tednov za večino vzgojiteljev, pogosteje za nove sodelavce v prvih mesecih ali za tiste, ki preživljajo težko obdobje.
• Trajanje: običajno zadošča 30 do 45 minut. Krajši razgovor, ki zanesljivo poteka, je boljši od dolgega, ki ga nenehno odpovedujete.
• Prostor: miren prostor stran od otrok, z vnaprej urejenim nadomeščanjem v oddelku, da vzgojitelj ne gleda ves čas na uro.
• Načrtujte vnaprej: ob koncu vsakega razgovora vpišite naslednji termin v koledar in ga varujte kot vsak drug pomemben sestanek.

Preprost potek supervizije

Enaka struktura vsakič vama obema pomaga pri pripravi, srečanje pa deluje predvidljivo in ne stresno.

1. Uvod in počutje (5 minut)

Začnite pri človeku, ne pri delu. Vprašajte, kako se trenutno počuti v svoji vlogi in ali kaj zunaj službe vpliva na njegovo energijo. Več poslušajte kot govorite.

2. Pregled prejšnjega razgovora (5 minut)

Poglejta korake, o katerih sta se dogovorila zadnjič. Kaj se je zgodilo, kaj je pomagalo in kaj je še odprto?

3. Otroci (10 do 15 minut)

Pogovorita se o otrocih v vzgojiteljevem oddelku: o napredku, ki ga je opazil, o otrocih, zaradi katerih ga skrbi, o vedenju, s katerim se težko spoprijema, in o morebitnih skrbeh glede otrokove dobrobiti. To je tudi pravi trenutek, da opomnite na postopek za zaščito otrok v vašem vrtcu in na to, na koga se je treba takoj obrniti, če nekaj ne more počakati do naslednjega razgovora.

4. Delo in razvoj (10 minut)

Pogovorita se o tem, kaj pri delu dobro teče, o eni stvari, ki bi jo vzgojitelj rad izboljšal, ter o izobraževanju, hospitaciji ali mentorstvu, ki bi mu pomagali.

5. Dogovori in naslednji termin (5 minut)

Dogovorita se za dva ali tri jasne korake, kdo bo kaj naredil in do kdaj. Naslednji termin določite, preden zapustite prostor.

Dobra vprašanja za supervizijo

• Kaj vam je od najinega zadnjega razgovora dobro uspelo?
• Kateri del dneva vam je trenutno najtežji?
• Ali je v oddelku otrok, na katerega veliko mislite? Zakaj?
• Ste opazili kaj v zvezi z dobrobitjo ali varnostjo kakšnega otroka, kar bi želeli deliti?
• Kako poteka sodelovanje z družinami, s katerimi najtesneje sodelujete?
• Ali imate dovolj časa za opazovanje in načrtovanje?
• Kako poteka timsko delo v vašem oddelku? Ali kaj potrebujete od sodelavcev?
• V čem bi se v tem obdobju radi izboljšali?
• Kakšno podporo potrebujete od mene do najinega naslednjega razgovora?
• Ali je še kaj, česar niste imeli priložnosti povedati?

Ni vam treba vsakič postaviti vseh vprašanj. Izberite nekaj takih, ki ustrezajo vzgojitelju in trenutku, in pustite, da pogovor sledi temu, kar je pomembno zanj.

Zapisovanje supervizije

O vsakem razgovoru vodite kratek pisni zapis: datum, glavne teme, morebitne skrbi glede otrok in dogovorjene korake. Oba naj ga lahko prebereta in se strinjata, da je točen. Zapiske hranite varno in omejite dostop do njih, saj lahko vsebujejo občutljive podatke o otrocih in zaposlenih.

• Pišite preprosto in stvarno.
• Ločite dejstva (kaj je bilo videno ali rečeno) od mnenj.
• Zabeležite vsako skrb glede otrokove dobrobiti in sprejete ukrepe ter takoj ravnajte po postopku za zaščito otrok, namesto da čakate na naslednji razgovor.
• Zapiske prinesite na naslednji razgovor, da dogovori ne gredo v pozabo.

Pogoste napake, ki se jim izognite

• Odpoved v zadnjem trenutku. Vzgojiteljem sporoča, da srečanje ni pomembno. Če ga res morate prestaviti, ga izvedite še isti teden.
• Razgovor kot seznam pritožb. Povratna informacija sodi v supervizijo, vendar jo uravnotežite s priznanjem in resnično podporo.
• Ves čas govorite vi. Prizadevajte si, da vzgojitelj govori večji del razgovora.
• Obljubljanje tistega, česar ne morete izpolniti. Bodite iskreni glede tega, kaj lahko spremenite in kdaj.
• Pozabljanje na otroke. Dobro počutje je pomembno, a vsak razgovor naj vključuje tudi čas za pogovor o otrocih.

Za konec

Supervizija ni nujno zapletena. Zaščitenih pol ure vsakih nekaj tednov, enak preprost potek, nekaj dobrih vprašanj in kratki pisni zapiski zadoščajo, da se vzgojitelji počutijo slišane in da skrbi zaznate pravočasno. Začnite pri najnovejših sodelavcih, ohranite termine v koledarju in gradite naprej. Sčasoma redna supervizija postane eden najbolj praktičnih načinov za podporo vaši ekipi in otrokom, za katere skrbi.