"Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik, ko odrasteš." — Pablo Picasso
Za majhnega otroka nista svinčnik in papir le igrači; sta mostova komunikacije. Preden obvladajo sintakso ali zapleteno besedišče, otroci uporabljajo vizualno simboliko, da pripovedujejo svoje zgodbe, izražajo svoje strahove in delijo svoje radosti.
-
Svinčkanje kot vizualno "žuborenje": Tako kot dojenčki oddajajo zvoke, preden začnejo govoriti, so zgodnji svinčniki (približno od 18 mesecev do 2 let) prvi koraki komunikacije. V tej fazi otrok ne riše predmeta, temveč izraža gibanje in energijo.
-
Barve kot čiste čustva: Ko je čustveno besedišče omejeno, barve postanejo njihova izrazna orodja. Svetle barve, kot sta rdeča in rumena, pogosto odražajo visoko energijo ali navdušenje, medtem ko temnejši toni lahko nakazujejo bolj refleksivno stanje ali potrebo po zaščiti.
-
Simbolika prostora: V otrokovem svetu velikost na papirju ustreza čustveni pomembnosti, ne fizični resničnosti. Otrok lahko nariše sebe zelo majhnega ob velikem starševskem liku, da pokaže občutek zaščite ali prevlade.
-
Risanje kot katarsis: Otroci pogosto rišejo dogodke, ki so jih prestrašili. Z zapisovanjem strahu na papir, otrok pridobi nadzor nad njim. Papir postane varno okolje za "soočanje" z velikim svetom.
Odrasli bi morali gledati na otroško risbo ne kot na umetniško delo, ki ga je treba estetsko oceniti, temveč kot na okno v njihov um. Namesto da bi vprašali "Kaj je to?", je bolj podporen pristop reči: "Povej mi o tem, kar si narisal." To jih vabi, da uporabijo tiste redke besede, ki jih imajo, da dopolnijo zgodbo, ki so jo začeli na papirju.
Opomba: Ta postopek je znan kot "vizualna pismenost" in je bistven za kasnejši razvoj pisanja in branja.
