Improvizirana disciplina ustvarja kratkoročno poslušnost, medtem ko zavestno izobraževanje gradi življenjski značaj.
Mnogi starši in vzgojitelji verjamejo, da s tem, ko otroka prisilijo, da takoj preda igračo, učijo velikodušnosti. V resnici to pogosto sproži "mentaliteto pomanjkanja." Otrok se počuti, da je njegova igra negotova, kar ga vodi, da se v prihodnosti še bolj oklepa svojih lastnin.
Preobrat: Deljenje bi moralo biti prostovoljno socialno dejanje, ne prisilna predaja.
2. Strategija "Dolgi Tretma"
Namesto da bi uporabili časomer, ki nenadoma konča otrokovo angažiranost, poskusite tehniko "Dokler ne končaš":
-
Dovoli prvemu otroku, da konča: Dovoli mu, da se igra, dokler ne bo resnično končal.
-
Podpri čakajočega otroka: Priznaj njihovo frustracijo. "Vidim, da si res želiš to avto. Ben ga zdaj uporablja. Takoj ko bo končal, bo tvoja vrsta. Kaj naj naredimo, medtem ko čakamo?"
-
Rezultat: Otrok z igračo se nauči, da odrasli spoštujejo njihovo delo, kar povečuje verjetnost, da jo bodo kasneje prostovoljno predali. Čakajoči otrok se nauči ključne samoregulacije in potrpljenja.
3. Opravičila: Od napisanih besed do iskrene empatije
Prisiljevanje otroka, da reče "Opravičujem se" medtem ko je še sredi jeze ali tantruma, jih uči, da so besede "prosto izhodna karta", namesto da bi bile odraz obžalovanja.
-
Osredotoči se najprej na žrtev: Namesto da bi predavali "agresorju", se posveti otroku, ki je bil poškodovan. "Oh, to je poškodovalo tvojo roko. Tu sem, da pomagam." To modelira empatijo.
-
Opravljanje ("Popravilo"): Ko so vsi mirni, vprašaj: "Tvoj prijatelj je žalosten, ker je stolp padel. Kaj lahko storimo, da mu pomagamo, da se počuti bolje?"
-
Dejanje namesto besed: Otrok, ki prinese robček, hladilni paket ali drugo igračo, je veliko globlja lekcija empatije kot mrmranje, prisiljeno "oprosti."
4. Sodelovanje: Moč "Mi"
Sodelovanje je veščina, ki se gradi skozi vsakodnevni prispevek, ne predavanja.
-
Sodelovalna igra: Spodbujajte dejavnosti brez enega samega zmagovalca, kot je gradnja velike utrdbe ali dokončanje velike sestavljanke.
-
Identiteta "Pomočnika": Vključite otroke v "odrasle" naloge. "Postavljam mizo; ali mi lahko pomagaš in položiš serviete?"
-
Specifično pohvalo: Namesto "Dober posel" uporabite opisno povratno informacijo: "Vi dva ste ugotovila, kako skupaj nositi to težko škatlo! To je odlično timsko delo."
5. Učinkovita komunikacija: Kaj reči namesto ukazov
Da bi spremenili otrokovo vedenje, moramo najprej spremeniti jezik, ki ga uporabljamo za njihovo usmerjanje. Tukaj je nekaj specifičnih načinov za komunikacijo v običajnih socialnih situacijah:
-
Za deljenje igrač: Namesto da rečete: "Daj ji zdaj, ne bodi sebičen!" poskusite: "Obvesti Sarah s svojimi besedami, ko končaš s svojo vrsto, da bo lahko ona imela svojo vrsto naslednjo." To otroku daje občutek agencije in nadzora nad njihovo igro.
-
Za fizične konflikte: Namesto standardnega ukaza, "Reci oprosti takoj!" poskusite: "Poglej na obraz svojega prijatelja; izgleda zelo žalosten, ker je bil poškodovan. Kaj lahko storimo, da mu pomagamo, da se počuti bolje?" To preusmeri fokus z prisiljenega scenarija na dejansko odgovornost in skrb.
-
Za skupinsko delo: Namesto da kričite, "Ne potiskajte se!" poskusite: "Zdi se, da imata oba isto odlično idejo za ta stolp. Kako lahko sodelujete, da imata oba dovolj prostora za gradnjo?"
-
Za lastnino in meje: Namesto "Moraš deliti vse!" poskusite: "To je tvoja posebna igrača, in razumem, da jo imaš rad. Si pripravljen, da prijatelj uporabi za malo časa, ali moramo počakati še nekaj minut?"
Izobraževanje v zgodnjem otroštvu je maraton, ne sprint. Ko se oddaljimo od prisiljevanja vedenj skozi boje za moč, začnemo graditi notranji moralni kompas pri naših otrocih.
